Glavni neposredni cilj ZDA in Izraela je oslabljenje iranskih jedrskih in vojaških zmogljivosti ter prekinitev podpore, ki jo Iran nudi regionalnim skupinam. Cilj je tudi zmanjšati sposobnost Irana, da v prihodnosti ogroža interese ZDA, njihovih zaveznikov in regijsko stabilnost. Gre za kombinacijo obrambe pred nadaljnjim jedrskim oboroževanjem in pritiska na teheranski režim, ki naj bi ga prisilila k strateškim kompromisom ali spremembam v vedenju.
ZDA in Izrael sta strateško usklajena glede nasprotovanja iranskemu jedrskemu programu in zavezništvu, ki ga Iran vzdržuje z vojaškimi in političnimi mrežami v regiji. Vendar se njuni cilji razlikujejo v poudarkih. Izrael svoje ukrepe pogosto utemeljuje kot vprašanje neposredne nacionalne varnosti. ZDA pa ob tem zasledujejo širšo vizijo regionalnega vpliva, nadzora nad energetsko infrastrukturo in dolgoročne geopolitične interese.
Vojaški udarec, ki bi neposredno strmoglavil režim, je manj verjeten ob trenutnih razmerah. Večina analitikov opozarja, da je iranski režim trdno zakoreninjen v političnih in verskih strukturah, ki so odporne na zunanje pritiske. Bolj verjetna je kombinacija vojaških udarcev, diplomatskih pritiskov in notranjih ekonomskih težav, ki bi skupaj prispevali k negotovim političnim premikom. Politična preobrazba ali delna sprememba sistema bi najverjetneje potekala skozi dolgotrajno obdobje napetosti in nestabilnosti, ne pa kot takojšen državni udar.
Če operacija ne doseže svojih ciljev, bi Iran najverjetneje nadaljeval povračilne ukrepe preko posredniških mrež ali raketnih napadov na strateške cilje. V tem primeru bi lahko prišlo do dolgotrajnejšega konflikta v regiji, ki bi vključeval nekatere sosednje države in vplival na trgovinske poti.
Če pa bi ZDA in Izrael uspešno degradirali jedrski program in vpliv Irana, bi to pomenilo preoblikovanje regionalne varnostne arhitekture. Rezultat bi lahko bil zmanjšan vpliv t. i. osi, ki jo tvori Iran, ter utrditev položaja Izraela in pozicij nekaterih zalivskih držav. Kljub temu bi prišlo do obdobja negotovosti, saj bi moral novi politični ali varnostni red potrditi svojo stabilnost skozi kompleksno mrežo interesov in zgodovinskih zavezništev.
Rusija bo verjetno reagirala bolj diplomatsko kot vojaško. Povečala bi svojo politično podporo Iranu in skušala izkoristiti morebitno krizo za odvračanje pozornosti od drugih strateških vprašanj. Kitajska se bo verjetno osredinila na zaščito svojih energetskih interesov in trgovinskih poti, pozivala k umiritvi razmer ter si prizadevala ohraniti gospodarske vezi z Iranom, razen če bi bile te onemogočene zaradi mednarodnih sankcij ali vojaških blokad.
V takšnem scenariju bi svetovna geopolitična dinamika ostala zelo kompleksna, z morebitnimi implikacijami tako za globalno energetsko politiko kot za mednarodno sodelovanje na področju varnosti in diplomacije.