V Gazi tišina nadomešča jok podhranjenih dojenčkov
Na stenah bolnišnice Nasser v Gazi so pastelne risbe otrok, ki tekajo med baloni in cvetjem. Pod njimi v tišini ležijo dojenčki, prešibki za jok. Zdravniki pojasnjujejo, da njihova telesa nimajo več moči za refleks, ki bi sicer pomenil življenje. Gazijske matere bdijo nad svojimi otroki, medtem ko zdravstveno osebje z omejenimi sredstvi skuša preprečiti najhujše.
V petih dneh je zdravstveno osebje na oddelku za podhranjenost sprejelo 53 novih primerov. Trimesečna Wateen Abu Amounah je ena izmed njih. Njena mati, Yasmin Abu Sultan, jo je po desetih dneh iskanja mleka pripeljala v bolnišnico. "Nihče mi ni pomagal. Celo plenice so iz blaga," pravi mati, ki zdaj s hčerko ostaja v bolnišnici. Wateen je ob rojstvu tehtala 2,7 kilograma, zdaj pa 100 gramov manj. Po besedah vodje pediatrije dr. Ahmeda al-Farre je izgubila vso mišično maso in maščobo – tudi iz lica.
Dobava hrane v Gazo se je močno zmanjšala po marčevski prekinitvi oskrbe z izraelske strani. Čeprav je maja prišlo do delne sprostitve blokade, številne omejitve ostajajo. Po podatkih oblasti v Gazi je zaradi podhranjenosti umrlo najmanj 154 ljudi, med njimi 89 otrok. Zdravstveni sistem je preobremenjen, zaloge mleka, zdravil in terapevtske prehrane so skoraj izčrpane. "Potrebujemo vse – mleko, opremo, posebno prehrano, celovit načrt," opozarja dr. Farra.
Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da se stanje hitro slabša. V prvih dveh tednih julija je več kot 5.000 otrok, mlajših od pet let, poiskalo pomoč zaradi podhranjenosti. Skoraj petina teh je bila v resnem stanju. To je velik porast v primerjavi z junijem, ko je bilo zabeleženih 6.500 primerov v celotnem mesecu. WHO ocenjuje, da so dejanske številke še višje.
Desetmesečna Maria Suhaib Radwan leži brez odziva. Njena mati Zeina pove, da tudi sama strada: "Jem enkrat na dan. Kruh nismo jedli skoraj mesec." Maria ne sedi, ne smeji se, njen trebuh je napihnjen, znaki hude podhranjenosti so očitni.
Podobni prizori se vrstijo. Dojenčki, katerih telesa ne prenesejo niti požirka formule. Matere, ki prosijo za hrano. Zdravniki, ki z omejenimi sredstvi poskušajo preprečiti najhujše. Pogosto prepozno. "Če se bo tako nadaljevalo, jo bom izgubila," pravi Yasmin.
Wateen ostaja v bolnišnici, njeno stanje spremljajo vročina in driska. Tudi pitje mlečne formule je težko, saj podhranjenost pogosto povzroči izgubo teka. Yasmin živi od enega samega dnevnega obroka, ki ga prejme v bolnišnici.
Na oddelku, polnem risb srečnega otroštva, je tišina edini zvok. Ni joka. Le počasno dihanje, utrujeni pogledi in telesa, ki se borijo za še en dan življenja.
