Putinova strategija v slepi ulici: razpoke v pogajanjih razkrivajo meje ruske diplomacije

Putin, ki vojno v Ukrajini vidi kot ključni projekt za obnovo ruskega vpliva, vztraja pri mirovnem modelu, ki vključuje predajo ozemlja, zmanjšanje ukrajinske vojske in izključitev Kijeva iz zavezništev. ZDA in Evropa pa so takšen pristop že večkrat odločno zavrnile. Kljub navidezni pripravljenosti Trumpa na alternativne rešitve se je po ponedeljkovem vrhu z Volodimirjem Zelenskim izkazalo, da Washington ne bo pristal na dogovor, ki bi Ukrajini kratili suverenost.

Ruski poskusi ohranitve nadzora nad pogajanji so se odrazili tudi v vztrajni zahtevi po pravici veta nad varnostnimi dogovori in v nepripravljenosti na neposredno srečanje med Putinom in Zelenskim brez vnaprejšnjega dogovora o rusko začrtanih pogojih. Lavrov je srečanje označil kot zahtevno in ga ponovno postavil v okvir dolgoletne ruske taktike zavlačevanja.

Pritisk znotraj Kremlja narašča, saj ruski nacionalisti izražajo razočaranje nad izkupičkom srečanj, zlasti po tem, ko je postalo jasno, da Putin ni uspel prepričati Trumpa v podporo celotni ruski viziji. Tudi poskusi, da bi pogajanja razširili na gospodarsko sodelovanje z ZDA, so naleteli na odpor.

Strokovnjaki opozarjajo, da Moskva v svoji strategiji podcenjuje notranjo politično dinamiko Zahoda in napačno razume sporočila iz Washingtona. "Rusi zapuščajo srečanja, prepričani, da so bili razumljeni, a slišani niso bili," je dejal nekdanji ameriški uradnik za Rusijo Nate Reynolds.

Putinovo razumevanje "temeljnih vzrokov" konflikta – torej zahteva, da se Ukrajina vrne v rusko orbito – ostaja glavni kamen spotike. Moskva vidi Ukrajino kot zgodovinsko in kulturno podaljšek Rusije, kar pomeni, da vsak kompromis z ukrajinsko neodvisnostjo razume kot strateški poraz.

Mirovni memorandum iz 2. junija potrjuje, da Rusija vztraja pri pogojih, ki Ukrajino potiskajo v odvisnost: od ozemeljskih koncesij do omejitev v mednarodnih povezavah. Ti pogoji so za Zahod in Ukrajino nesprejemljivi.

Kljub temu pa Putinova administracija še vedno verjame v možnost vojaške zmage in vztraja, da Rusija pravzaprav mirovnega procesa ne potrebuje. V ozadju ostajata dve hipotezi: da se bo Zahod sčasoma umaknil ali da bo Kijev pod pritiskom notranjih razmer propadel. A nobena od teh teorij ni v celoti pod nadzorom Moskve – in prav to predstavlja največje tveganje.

Putinova čustvena navezanost na Ukrajino kot "zgodovinsko jedro Rusije" je hkrati tudi njegova največja šibkost. Odločitev, da mora mirovni sporazum izpasti kot ruska zmaga, omejuje manevrski prostor in poglablja izolacijo.

Čeprav si Trump želi zunanjepolitičnega dosežka pred volitvami, ostaja ujet med domačimi pritiski in realnostjo ruskih zahtev. Evropski voditelji so medtem jasni: brez ukrajinske neodvisnosti ni miru.

Mirovni proces je zato ujet v labirint nasprotujočih si pričakovanj, zgodovinskih frustracij in strateškega nezaupanja. Putin si želi zmage, Trump rezultata, Zelenski preživetja svoje države – a nobena pot do teh ciljev ni trenutno odprta.